Kamniške meščane je odvisnost od zemlje sicer na nek način povezovala, vendar so bili med njimi precejšnji razločki. Redki Kamničani, tako v mestu kot v predmestjih, so se ukvarjali samo s kmetijstvom, čeprav so imeli nekateri precej zemlje.

Ljudje iz tega sloja so radi poudarjali svojo individualnost, ki so jo včasih iskali v zvestobi staremu, na primer trgovka in posestnica Šinkovčeva Jerca ali Jožko Stele, ali Napoljon, ki se je, kot še marsikdo, ponašal z mešanico slovenskega in nemškega jezika. O teh ljudeh je v mestu krožila vrsta anekdot in marsikoga od njih so imenovali »kamniški original«, variantnost teh anekdot pa kaže na to, da so med ljudmi dolgo krožile.

To miselnost so nekateri z dodatno dejavnostjo delno presegali. Več kmetov, in sicer kmetje iz mesta, z Grabna in Šutne, si je dodatni zaslužek preskrbelo s prevozništvom, kot Glažar, Stojc, Svaščak, Lenarčič, Vesel, Vočank, Žebljar, nekateri prevozniki, kot Debevc in Tomaž, pa so imeli povezavo z gostinstvom.

Kot večino drugih kmetov v mestu so jih meščani označevali z vulgo imeni. Korobač je vozil pošto. Vozili so s konji, »tastar Vočank« pa z volom. »Ljudje so rekli: ‘Zdej gre pa Vočankov vou.’ Proooou pušaas je šu.«

Vir: Marija Klobčar, Kamničani, Ljubljana 1998